Dušice otrok

Včasih dobim klic in obiščem kakšen prav določen kraj. Vsake toliko tam začutim energijo dušic otrok.
Včasih mi z veseljem kaže njegove starše in ponosno pove, to je moj oči ali mami. Vendar v večini sledi zgodba, ki je daleč od tega. Slišim ga klicati starše. Joka.
Čeprav se čudno sliši najraje delam z dušicami otrok. Čisti so, direktni in iskreni. Brez sramu, krivde, strahu in naučene navlake iz tega življenja. Okoli njih pa je vseeno ogromno bolečine. Otroci hrepenijo po starših in po tem, da jih vidijo. Želijo si da odpremo svoja srca in jih sprejmemo ter začutimo njihovo poslanstvo in sporočilo.
V primerih, ko se ob smrti otroka vsaj en starš zapre, gre družina vse bolj narazen. Ampak to ni otrokov cilj. V večini primerov je prišel z željo, da se povežeta, pogledata in rešita težave in le močneje stopata po poti življenja.
Pokaže se lahko tudi bratu ali sestri pa ta morda ne ve kaj naj. Če ga vidi ali čuti pa ne ve kdo ali kaj je, se lahko ustraši. Pomembno je, da se v takih primerih pogovori tudi z otroki, ki so tu.
Sama sem čutila pol bratca veliko let pa nisem vedela kaj ali kdo je. Šele kasneje, ko je bil omenjen sem navdušeno rekla: »to je ta energija!« . Ves čas sem čutila, da nisem edinka kot so mi trdili.
Pomembno je, da ga sprejmemo v družino in ga čeprav fizično ni z nami, obravnavamo kot našega otroka in na njegovo mesto ne postavljamo druge.
Ni pomemben čas, ki ga je otrok preživel z nami; lahko je zarodek le dva tedna, nekaj mesecev, celo nosečnost ali se je rodil in bil nekaj časa živ – otrok je in prišel je k nam.

Čeprav je otrok odšel, se lahko pogovarjamo z njim. Lahko ga začutimo, sprejmemo in se z njim povežemo. V spomin lahko doma prižgemo svečko in ga pokličemo. On je po vsej verjetnosti tako ali tako z nami. ❤

Zapisala Teja Keber

Komentiraj: