Zgodbe in izkušnje – sporočila duš, energij umrlih

Sporočilo mame
Hči je od smrti mame skoraj vsak dan hodila na grob. Minevali so meseci, obiski pa se niso veliko manjšali.  Še vedno ga je pogosto obiskovala.
Ko sem hodila po tistem kraju sem zaslišala energijo gospe ki je želela, da njena hčerka živi. Pogledala sem naokoli, da bi videla o kom govori. Bila je njena hčerka.
Hči pa mi je nato povedala da je hodila do vseh možnih ljudi. Eni so ji rekli da je prezgodaj, drugi da je ne zaznajo in tretji da bo dobila sporočilo ko bo čas za to. Nikjer ni našla odgovora ki ga je želela in iskala.
Včasih si želimo preveč in je potreben  čas, čeprav bi želeli hitreje. Redko se zgodi, da duša oziroma energija umrlega ne pride sporočit vsaj kakšno besedo,  ne glede na to koliko časa je minilo od smrti. Njena mama je želela le da hči zaživi in gre v svoje življenje. Pokazala je kako polno življenje bi lahko imela. Vendar  ker je hči tako pogosto obiskovala grob je s tem stala na eni točki, le korak naprej pa jo je čakalo življenje.

Večkrat se podobne situacije ponovijo, ne glede na to ali so na drugi strani otroci ali starši. Duše bližnjih dostikrat želijo le da zaživimo. Da jih prosimo za pomoč če to potrebujemo. Ne rabimo hoditi na grob da se povežemo z njimi. Dovolj je le svečka v spomin.

1 november
Umrlim je vseeno kaj delamo na grobovih. Velikokrat se ne zadržujejo tam, ker so povsod drugje. Če se želimo povezat z njimi je tako učinkovito kot če bi doma prižgali svečko. V spomin posadili rožico ali podobno. Okoli tega datuma je veliko ljudi ki ne vedo kaj počnejo na pokopališču. Veliko jih le uredi grob, ker se tako spodobi. In na tega čez kak mesec tako ali tako pozabijo. Umrli ne hodijo okoli in se ne bahajo kdo ima lepši grob. Imajo dušo in ta gre v veliko primerov hitro naprej. Zadnja stvar, ki bi mu tisti dan bila pomembna je kako je okrašen grob. Mar jim je če se spomnimo na njih. Najdejo se tudi taki, ki bodo veseli rože na grobu, če je ta kraj za vas sveti in način zbliževanja. V nasprotnem primeru pa se vrne vprašanje, kaj pa druge dni v letu?
Toliko stvari počnemo avtomatsko in že skoraj da robotsko. Popolnoma brez čustev in občutkov. Vendar čeprav smo bili tako naučeni to še ne pomeni da je tako vedno prav. Če čutimo bolečino ko gremo na pokopališče k nekomu ki nam je umrl – ta bolečina ni v nas le tisti dan ampak vsak dan.

Prehodi duš iz telesa domov – samomor
Za tiste, ki odidejo predčasno je težko. Javno znani načini samomora so običajno tisti, ki jih skoraj da vsak od nas zna naštet. Vendar obstajajo tudi drugi in ti so včasih na ven videti kot nesreča, bolezni (psihične, fizične,…). Posledično je zaradi bolezni lahko umiranje po delih, po obrokih in s tem počasni samomor.
Samomor stori oseba ki v tistem trenutku ne vidi izhoda. Občutek osamljenosti in samote ki je pomešan z bolečino, vsemu drugimi čustvi in občutki je takrat premočen. Počasni samomori so lahko težje opazni…so bolj javno sprejeti ker so lepo zapakirani. Za dušo pa to ne pomeni da je lažje.
Po samomoru večkrat povedo da niso zmogli več živet na tak način, da je bilo pretežko. Želijo pa bit ob svojih bližnjih in jim dati vedeti, da niso oni krivi za to.
Ko začnejo dojemati točno zakaj so to naredili pa se lahko pojavi tudi jeza nase ali do ljudi, ki so jih globoko prizadeli. Gredo čez proces, skozi katerega niso uspeli medtem ko so bili živi.
Sem in tja pa nam želijo po smrti tudi pomagat in nas opozorit na naša dejanja s katerimi si škodujemo. Če smo to osebo po bližje spoznali ali pa je bila le nekdo ki smo jo srečali na ulici.

Včasih je dovolj le svečka v njihov spomin, da kar se da mirno in lahkotno odidejo domov.

V svojem procesu se učijo in na tej poti želijo marsikaj sporočit.
Le prisluhnimo jim

Komentiraj: