Zlorabe in nasilje

Nasilje je po eni strani velik tabu, po drugi strani pa tako javno. Kar nekomu vzame 3 besede, 3 minute, 3 dejanja…, lahko drugemu pusti življenjske rane. Veliko ljudi se boji priznati, da so ali pa še vedno preživljajo nasilje. Razlogov za tišino je več. Velikokrat je med razlogi v ospredju strah. Večkrat pa na koncu izpade kot da je kriva žrtev in ne storilec, kot v resnici.

Zlorabe.
Psihične, fizične, spolne… Nasilje, ki ga preživljamo odrasle ženske in moški, otroci, deklice in prav tako dečki. Najbolj razširjeno je mišljenje, da spolno zlorabljajo neznanci.
Po statistikah je zlorabljen vsak peti otrok. Če vzamemo to statistiko in damo v razred 20 otrok, so notri 4, ki so ali pa še vedno preživljajo spolne zlorabe. Te otroke se največkrat še dodatno zaznamuje v vrtcu in/ali v šoli. Otroci, ki so zlorabljeni kažejo znake. Od oseb okoli njega je odvisno ali so jih pripravljeni videti ali ne. Otrok bo redkokdaj povedal kaj preživlja. Če to počnejo starši ali stari starši verjetno niti ne ve, da je karkoli narobe. Seznanjen je le s svetom v katerem živi in to je njegova družina. Če mu tisti, ki ga zlorablja še grozi, pa se otrok boji zase ali za življenje še koga drugega. Otroka odrasla oseba zmanipulira na razne načine in tako dobi neke vrste nadzor nad njim. Npr oče govori hčeri, da ne sme povedat mami, ker bo sicer nekaj hudo narobe. V začetku lahko grozi, kasneje lahko le reče, da ne sme povedati in čez čas bo brez besed jasno, da mora biti tiho. Če otrok nikoli ni bil seznanjen s tem, da je popolnoma varen, niti pomislil ne bo, da bi o tem spregovoril.
Ob zlorabi gremo na nek način iz telesa. Travme lahko pozabimo, oziroma jih spravimo v podzavest. Edino tako lahko preživimo in živimo. Veliko ljudi se potem leta in leta ne spomni svojega otroštva. In razlog za to so travme, nekaj bolečega, kar smo spravili v podzavest. To niso vedno spolne zlorabe. Lahko je tudi psihično ali fizično nasilje druge vrste. Bolečine ali travme, ki jih kot otrok nismo znali in zmogli sprocesirat.

Če smo kot otrok doživljali nasilje, nam je to poznano. Mislimo da tako deluje svet, da tako delujejo odnosi. Ker drugega ne poznamo dopuščamo, da se kasneje ljudje do nas obnašajo grdo. Težko postavimo meje ali pa jih sploh ne znamo in ne upamo. Če ne pogledamo in ne predelamo teh dogodkov, ki so v nas pustili posledice, bomo dopuščali take ljudi v svojem življenju. Njihovi karakterji ali pa celo zunanjost je lahko podobna našim mamam, očetom, dedkom, babici… Na nek način se bo ponavljalo in potenciralo, le v drugem telesu, v drugi obliki in od drugih oseb. Ko začnemo sprejemati, da morda ni bilo vse tako lepo, lahko začnemo postavljati meje, ker čutimo, da nekaj ni v skladu s tem kar zares potrebujemo. Za vse to pa je potreben pogum, čas in volja, predvsem pa naša želja, da bomo živeli, kot si zares želimo.

Komentiraj: