Po svetu se dogajajo vse možne vrste odvisnosti. Od droge, alkohola, spolnosti pa tam do hrane, samopoškodovanja, dela itd.. Ljudje pozabljajo, da je za vsem tem nekaj globljega. Vidijo nekoga, ki je »zašel« s poti in takoj pričnejo obsojati. Telo hitro počistijo strupov in tam se delo konča. Dodajo še etiketo in tako si označen.
V globinah so razlogi, ki posameznika pripeljejo do teh dejanj. Da prvič poskusi drogo in z njo nadaljuje, da se zateka k alkoholu in izraža na sebi destruktiven način. To so le kriki na pomoč. Kriki, da je oseba doživela nekaj bolečega, da potrebuje ljubezen, nežnost, razumevanje, spoštovanje. V substancah in drugih stvareh le išče neko potrditev,sprostitev, nadzor ali pa bi rad zatrl, da potrebuje nekaj lepega, pa tega ni nikoli dobil. Vsak potrebuje ljubezen. Vsak potrebuje, da mu nekdo iskreno reče, da ga ima rad. Ga objame brez skritih interesov in ga posluša.
Odvisnosti so po večini nek način izražanja čustev in velikih stisk, ki jih oseba ni več zmožna zadrževati v sebi. Prevzamejo lahko življenje saj je oseba končno našla način, da preživi. S tem pa se ne spogleda z bolečimi vzroki.
Žal se dogaja, da marsikdo ravno zaradi teh stvari na koncu umre in s smrtjo mu dokončno dodajo pečat, ki ga enači z vrsto odvisnosti ali težave. Nihče ne pogleda osebe, nihče ne pogleda njenih potreb in želja. Zakaj je prišlo do tega.

Nekateri gredo predaleč in nato škodujejo drugim. Ker so v otroštvu preživeli zlorabe in jih niso spustili na površje in pogledali, lahko zdaj svoje frustracije in travme prelagajo na druge. Čeprav to zagovarjajo in opravičujejo, tu ne obstaja opravičilo. Veliko ljudi je bilo v otroštvu ali kasneje zlorabljenih na tak ali drugačen način in nato to počnejo naprej ostalim. Tudi svojim otrokom.  Morda se drogirajo in pijejo do te točke, ko se “ne zavedajo” ravno kaj počnejo in nato uporabijo svojo silo, pa naj bo to psihično ali fizično nad nekom drugim. S tem mu odvzamejo vse, kar so nekoč odvzeli njemu. Za to ne bo nikoli in nikdar obstajalo opravičilo. Vsak ima možnost, da se sooči in predela preteklost. Nekateri so se odločili, da bodo z dejanji nadaljevali. Vsak ima svobodno voljo in v kolikor jo nekdo uporabi v slabe in temne namene, da škoduje drugemu, za to ni opravičila.
Veliko staršev  ni pripravljeno na otroke, ki prihajajo. Ne pogledajo duše, vidijo le sebe in svoje težave, ki jih zelo elegantno preložijo na otroka takoj, ko pride na svet. Otroka vede ali ne vede želijo izoblikovati v to, kar je njihova vizija za njega. Ne poslušajo njihovih želja, ne poskušajo jih razumeti. Pozabijo, da otrok potrebuje besede »rad te imam«.
Povsod nam pravijo da na starše naj nebi bili jezni. Ne glede na to, ali nas je zlorabljal celo otroštvo, ne glede na to ali nas je vsak dan pretepal. Ne glede na to kakšne fizične in psihične bolečine nam je povzročal. Ne glede na to koliko energije nam je pobral in koliko časa smo živeli v strahu za svoje življenje. Ne! Tudi za starše ne obstajajo opravičila za nasilje v kakršnikoli obliki. V teh primerih se ni obnašal kot starš, odrasla in odgovorna oseba. In z vso pravico smo jezni nanj.
Vedno se vrnemo k družini in otroštvu. Temu, kako so nas vzgajali, kakšen vzor so nam dajali. Kako so nas vede ali nevede naučili, da se spopadamo z težavami in kako izražamo čustva, če jih sploh lahko.

Če tudi se oseba vzrokov zavestno ne spomni, telo in duša se jih. Zato preden se koga obsoja in enači s “težavami”, raje poglejmo in ga poslušajmo, kaj je preživel, kaj potrebuje in zakaj je tako. Ljudje smo. Kličemo po tem, da smo ljubljeni, da nas ima nekdo rad. Kličemo po resnici in iskrenosti. Iščemo rešitve in nekoga, ki bi nas slišal,razumel in nam verjel. Potrebujemo toplino in ljubezen, da zaživimo v vsej svoji lepoti, za kar smo se podali na Zemljo.